Glede na islamsko prepričanje človekove pravice niso pravila, ki bi se spreminjala glede na čas ali vlade. Te pravice so sveti amaneti (zaupanja), ki jih je Stvarnik ob rojstvu podaril vsakemu človeku. Islam je pred 14 stoletji razglasil enakost celotnega človeštva in dejstvo, da ima vsak človek nedotakljive pravice.
V islamu je vsak človek vreden spoštovanja zgolj zato, ker je “človek”. Rasa, jezik, barva kože ali družbeni status niso razlog za večvrednost. Večvrednost je le v moralni kreposti in zavedanju odgovornosti (taqwa).
“In resnično smo počastili Adamove sinove…” (Sura Al-Isra, 70) “O ljudje! Resnično smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas razdelili na narode in plemena, da bi se spoznali. Resnično je najbolj spoštovan med vami pri Allahu tisti, ki ima največ zavedanja odgovornosti do Njega…” (Sura Al-Hujurat, 13)
Življenje je najsvetejše darilo, ki ga je Allah dal človeku. Odvzem življenja nedolžnemu človeku se enači z uničenjem celotnega človeštva.
“…Kdor ubije človeka — razen če gre za kazen za umor ali za povzročanje nereda na zemlji —, je, kot da bi ubil vse ljudi. In kdor reši eno življenje, je, kot da bi rešil življenje vseh ljudi…” (Sura Al-Ma’idah, 32)
Islam kaže popolno spoštovanje do svobodne volje posameznika glede vere. Nikogar se ne sme prisiliti v vero ali v spremembo vere.
“V veri ni prisile…” (Sura Al-Baqarah, 256) “Če bi tvoj Gospodar hotel, bi vsi, ki so na zemlji, skupaj verovali. Ali boš potem ti prisilil ljudi, da postanejo verniki?” (Sura Yunus, 99)
Pravičnost je najosnovnejši steber islama. Niti jeza ali sovraštvo do določene družbe ali osebe ne more biti opravičilo za odstopanje od pravičnosti. Pred zakonom sta močni in šibki enaka.
“O vi, ki verujete! Bodite odločni zagovorniki pravičnosti, priče v imenu Allaha. In naj vas sovraštvo do nekega ljudstva ne zavede v nepravičnost. Bodite pravični…” (Sura Al-Ma’idah, 8)
Premoženje, lastnina in trud vsakega posameznika, pridobljeni na dovoljen (halal) način, so sveti. Nihče ne sme uzurpirati pravic drugega ali izkoriščati njegovega truda.
“Ne uživajte premoženja drug drugega na nepravičen način…” (Sura Al-Baqarah, 188)
Islamski pristop k človekovim pravicam ima vizijo, ki postavlja človeka v središče vesolja in si prizadeva za njegovo zaščito. Prerok Mohamed (mir z njim) je ta načela povzel tudi v svoji Poslovilni pridigi (Wada’ Khutbah) in celemu svetu razglasil, da so življenja, premoženje in čast ljudi nedotakljivi. Islam sprejema varovanje pravičnosti in človekovega dostojanstva ne le kot pravno dolžnost, temveč hkrati kot versko dejanje čaščenja.
