Medtem ko islam postavlja človeka kot zemeljskega “kalifa” (zaščitnika in skrbnika), mu nalaga globoko odgovornost do vseh drugih živih bitij v vesolju. Čeprav je koncept pravic živali v sodobnem svetu razmeroma nov pojav, je islamska tradicija že pred 14 stoletji živali opredelila ne le kot “vire”, temveč kot bitja s pravicami, ki si zaslužijo spoštovanje.
V islamski misli živali niso bitja brez duše, ki obstajajo za samovoljno uporabo ljudi. Nasprotno, tako kot ljudje imajo svoje družbene ureditve, jezike in strukture skupnosti. Sveti Koran razkriva to dejstvo z zelo presenetljivo univerzalno perspektivo.
“Na zemlji ni nobenega živega bitja, ki hodi, in nobene ptice, ki leti s svojima dvema kriloma, ne da bi bili skupnosti (narodi) kot vi. V Knjigi nismo ničesar izpustili. Nato bodo zbrani pred svojim Gospodarjem.” (Al-An’am, 38)
Ta verz kaže, da sta ekološko ravnovesje in pravice živali pod božanskim jamstvom. Kršitev pravice živali dejansko pomeni nadlegovanje pravic “skupnosti”, ki jo je ustvaril Alah.
Po islamu ima vsako bitje v vesolju edinstven odnos s Stvarnikom. Tudi živali so del tega duhovnega ekosistema in se spominjajo Alaha v skladu s svojo lastno naravo (naravo stvarjenja).
“Ali ne vidiš, da Alaha slavijo tisti na nebesih in na zemlji, ter ptice z razprtimi krili? Vsak pozna svojo molitev in svoje slavljenje. Alah dobro ve, kaj delajo.” (An-Nur, 41)
Ta pogled vabi muslimane k globoki ponižnosti do narave in živali. Ptica, ki leti na nebu, ali mravlja, ki hodi po tleh, je del božanskega spominjanja in si samo zaradi tega zasluži spoštovanje.
Medtem ko Koran opozarja na koristi, ki jih živali prinašajo človeštvu, uči, da ta odnos ne sme temeljiti na izkoriščanju, temveč na hvaležnosti in sočutju.
“In On je ustvaril tudi živali. V njih je za vas toplota (stvari) in številne koristi. In nekatere izmed njih jeste. V njih je za vas lepota (in užitek), ko jih zvečer pripeljete domov in ko jih zjutraj spustite ven.” (An-Nahl, 5-6)
Izraz “lepota in užitek” v verzih je precej presenetljiv. Živali niso le orodja za izkoriščanje mesa, mleka ali moči; so tudi estetska bitja in človekovi spremljevalci na svetu. Ta zavest o “zaupanju” je dosegla svoj vrhunec tudi v praksah našega preroka Mohameda (s.a.v.s.). Vesela novica o človeku, ki so mu bili odpuščeni grehi, ker je dal vodo žejnemu psu, ali prepoved lova na živali iz užitka (športni lov), sta temeljna kamna te civilizacije sočutja.
Islam pravičnost izloči kot zgolj koncept med ljudmi in jo razširi na vsa živa bitja. Mučenje živali, preobremenjevanje z delom, udarjanje v obraz ali njihova uporaba za tarče so v islamu strogo prepovedani. Sporočilo islama o živalih je jasno: Bodite usmiljeni do tistih na zemlji, da bi bil Tisti v nebesih usmiljen do vas. V tem sistemu verovanja zaščita mravljišča ali izkazovanje naklonjenosti ptici ni navadno dobro delo, temveč sama osvojitev Stvarnikovega zadovoljstva.
