Ena izmed svetovno najbolj razpravljanih tem o islamu je vloga žensk v družbi. V današnjih razpravah se pogosto trdi, da islam ženske potiska v ozadje. Vendar pa velik del teh ocen ne izvira iz temeljnih virov islama, temveč iz zgodovinskih praks ali lokalnih kultur, ki se napačno pripisujejo veri. Da bi vero zdravo ocenili, je treba pogledati njena temeljna besedila. V primeru islama sta to Koran in nauki preroka Mohameda. Ko preučimo ta besedila, vidimo, da je pristop islama do žensk pogosto povsem drugačen od predstave, ki prevladuje v javnosti.
V Arabiji 7. stoletja, kjer se je pojavil islam, je bil socialni status žensk zelo omejen. Ženske pogosto niso imele pravice do dedovanja, njihova ekonomska neodvisnost ni bila priznana, v nekaterih primerih pa so zakonski odnosi vključevali resne nepravičnosti. Koran je v takšno okolje prinesel določila, ki so uredila pravni status žensk. Koran izrecno navaja, da ženske dobijo delež dediščine: »Moškim pripada delež tistega, kar so zapustili starši in sorodniki, tudi ženskam pripada delež …« (Nisâ 4/7). Ta ureditev je glede na takratno družbeno strukturo predstavljala pomembno pravno spremembo.
Po Koranu sta ženska in moški glede človeške vrednosti ustvarjena iz istega izvora. »O ljudje! Bojte se svojega Gospodarja, ki vas je ustvaril iz enega samega bitja in iz njega ustvaril njegovo družico« (Nisâ 4/1). Ta verz razkriva, da se ontološka vrednost človeka ne spreminja glede na spol. V islamu premoč ni povezana s spolom, temveč z moralo in odgovornostjo. Koran to načelo izraža takole: »Resnično, najplemenitejši med vami pri Alahu je tisti, ki je do Njega najbolj spoštljiv« (Hucurât 49/13).
V islamskem razumevanju človeka sta ženska in moški enaka glede duhovne odgovornosti. V Koranu so verni moški in verne ženske omenjeni skupaj: »Verni moški in verne ženske so drug drugemu zavezniki; zapovedujejo dobro in prepovedujejo zlo« (Tevbe 9/71). V drugem verzu je navedeno, da bodo verni moški in ženske prejeli enako duhovno nagrado: »Alah je vernim moškim in vernim ženskam obljubil rajske vrtove, pod katerimi tečejo reke« (Tevbe 9/72). Takšen pristop kaže, da verske odgovornosti in duhovne vrednosti niso omejene na spol.
Glede zakonske zveze Koran poudarja načelo vzajemne odgovornosti in spoštovanja. Koran navaja, da sta zakonca drug drugemu element zaupanja in zaščite: »One so oblačilo vam, vi pa ste oblačilo njim« (Bakara 2/187). Ta izraz kaže, da zakonska zveza temelji na vzajemnem zaupanju in bližini, ne pa na razmerju moči. Poleg tega Koran pripisuje velik pomen načelu pravičnosti v zakonu in opozarja glede poligamije: »Če se bojite, da ne boste mogli biti pravični, potem se poročite le z eno« (Nisâ 4/3).
Glede položaja žensk v družbi Koran moralne odgovornosti ne nalaga le ženskam. Načelo zasebnosti in moralnega vedenja je najprej naslovljeno na moške: »Reci vernim moškim, naj povesijo poglede in varujejo svoje dostojanstvo« (Nur 24/30). Nato je isto načelo izraženo tudi za ženske (Nur 24/31). Takšen pristop kaže, da je moralna odgovornost družbeno načelo.
Tudi nauki preroka Mohameda jasno poudarjajo dobro ravnanje z ženskami. Prerok je rekel: »Najboljši med vami je tisti, ki je najboljši do svoje žene.« Poleg tega je v drugem hadisu svetoval usmiljenje do žensk in posebej zahteval upoštevanje njihovih pravic. V islamski tradiciji je tudi status matere izjemno spoštovan. Ko so preroka Mohameda vprašali, komu je treba izkazati največ dobrote, je trikrat odgovoril »tvoji materi« in šele nato »tvojemu očetu«. To izročilo kaže, kako dragocena sta trud in požrtvovalnost znotraj družine.
V prvem obdobju islama so ženske igrale aktivno vlogo ne le v družini, temveč tudi v družbenem življenju. Hadidža je bila uspešna trgovka in je v prvih letih islama nudila pomembno ekonomsko podporo. Aiša pa velja za enega najpomembnejših virov znanja na področju hadisov in prava. Ti primeri kažejo, da so ženske v zgodnjih obdobjih islamske družbe lahko aktivno sodelovale v izobraževanju in ustvarjanju znanja.
Omejitve žensk, ki jih danes vidimo v nekaterih muslimanskih družbah, pogosto ne izvirajo iz temeljnih naukov vere, temveč iz zgodovinskih interpretacij ali lokalnih tradicij. Ko preučimo načela Korana, je ženska opredeljena kot posameznica, ki je po človeški vrednosti enaka moškemu, ima ekonomske pravice, duhovno odgovornost in lahko prispeva k družbenemu življenju.
Za zaključek: temeljni viri islama postavljajo okvir, katerega namen je zaščititi dostojanstvo in pravice žensk. Ko preučimo Koran in nauke preroka Mohameda, vidimo, da ženske niso razvrednotene, ampak imajo nasprotno močan status glede človeškega dostojanstva, spoštovanega položaja v družini in družbene odgovornosti. Da bi pravilno ocenili vprašanje žensk v islamu, je treba ločiti načela, ki jih postavljajo verska besedila, od praks, ki so se skozi zgodovino pojavile v različnih družbah. Ko naredimo to ločnico, ugotovimo, da je islamsko razumevanje ženske pogosto veliko bolj celovito in uravnoteženo, kot se misli.