Vera v posmrtno življenje izraža idejo, da se bo človek po tem zemeljskem življenju soočil z resničnostjo onkraj tega sveta. Po islamu je ta svet zgolj začasno mesto preizkušnje, pravo življenje pa se bo začelo v posmrtnem bivanju. Kur’an spominja, da je bil človek ustvarjen iz nič in poudarja, da je ponovno obujenje po smrti mogoče z isto močjo: »Ali človek misli, da ne bomo zbrali njegovih kosti? Da, sposobni smo celo obnoviti konice njegovih prstov.« (Kijame, 75:3–4)
Vera v posmrtno življenje presega golo materialno bivanje in vabi človeka k višji moralni odgovornosti. Krepi idejo, da dobrota, pravičnost in usmiljenje ne smejo biti uresničevani zgolj zaradi posvetne koristi, temveč zaradi večne nagrade. Ta vera tudi ponuja predstavo vesolja, v katerem bodo pravice zatiranih zagotovo vrnjene in bo pravičnost izpolnjena. To je močna perspektiva, ki lahko prinese upanje in mir predvsem tistim, ki menijo, da je življenje brez pomena. Vera v posmrtno življenje je globoka resnica, ki odpira vrata k razmišljanju o smislu človeškega obstoja.
