Koncept džihada, ki izhaja iz arabskega korena “chd /jahd”, pomeni takšne pomene, kot je prizadevanje v literaturi, biti sposoben. V verski svobodi džihad pomeni boj proti vsem vrstam materialnih in duhovnih zlob, kot so Pobuna, fukur, fisk, krutost, s sovražnikom, dušo, hudičem, ki kaže potrpljenje za stiske. Z drugimi besedami, džihad je koncept, ki vključuje tako boj z dušo (veliki / duhovni džihad) kot boj s sovražnikom (Mali / materialni džihad).
Kot je razvidno iz definicije koncepta, se džihad nanaša na boj, ki ga muslimanski posameznik vodi s sovražnikom, pa tudi na neusmiljen boj, ki ga človek naredi s svojo dušo v imenu “biti človek” kljub vsem vrstam trikov in modelov Iblisa. Dokler človek ne more zmagati v tej vojni, je v nevarnosti tudi njegov džihad na bojiščih. V takih primerih se namen odprave za Alaha sooča s tveganjem, da se zaradi slave, slave in plena spremeni v vojne. Takrat džihad, katerega središče je “človeško ohranjati človeka pri življenju in mu dajati življenje”, izgubi to občutljivost in se spremeni v sredstvo za odvzem življenj in pridobivanje plena.
Zgodovina vojne je stara toliko kot zgodovina človeštva. Toda logika vojne V islamu se precej razlikuje od logike in utemeljitev vojne drugih religij in ideologij. Islam ne vodi vojne, da bi preganjal, ampak da bi vzpostavil pravičnost. Nikoli ne plačuje džihada, da bi zbiral blago, zasegel zemljo, prevladoval nad ljudmi, bil aroganten do njih, jih ubijal, zasužnjeval, plenil njihovo bogastvo, ustanavljal kolonije, se maščeval. Hz. Zastava preroka v času Tabuka Hazrata. Kar so rekli, ko so ga predali Aliju, je pravzaprav zelo pomembno za razumevanje pomena, ki ga Islam pripisuje vojni: “O Ali! Obvestite Jude, da se borite za njihove pravice. Bolje je, da enega od njih vodijo vaše roke, kot da imate v lasti rdeče kamele. Islam vidi vojno kot metodo, ki jo lahko uporabi kot “zadnje sredstvo”, da bi pripravil okolje, v katerem lahko ljudje živijo humano, in jih rešil pred tem, da bi bili instrument gospodarske, socialne in politične hegemonije. Hz. Prerok je to imenoval Adi b.Hatemu je opisal: “svet, v katerem lahko ženska sama potuje iz Meke v Kadisijo, ne da bi utrpela škodo” in ji posvetil svoje življenje. V Arabiji tistega dne, tudi v svetu, to ni bilo nič drugega kot utopija. Vse vrste dejanj, ki se bodo izvajale za uresničitev teh sanj o Allahovem Poslancu in jih razširile po vsem svetu, vstopijo v koncept džihada in pridobijo pomen in vrednost do te mere, da se mu lahko posveti celo življenje. Z drugimi besedami, življenje je za vernika sestavljeno iz vere in džihada.
Koran uporablja koncepte džihada in vojne v obliki “boja na Allahovi poti” (fi sabilillah). Zato kakršen koli slog boja, ki presega Allahovo soglasje, ni džihad, ki ga je naročil Islam. Muslimanom je naročeno, naj se dobro obnašajo do nevernikov, ki jim ne vodijo vojne in jih ne preganjajo, in jih opominjajo, da samo nevera ne bo vzrok za vojno. “Kar zadeva tiste, ki niso verjeli, ki se niso borili proti vam zaradi vaše vere in vas niso izgnali iz vaše dežele, vam Allah ne prepoveduje, da bi bili prijazni do njih in da bi spoštovali pravičnost in usmiljenje. Allah ljubi pravične.(Mumtahina, 60) ” borite se na Allahovi poti proti tistim, ki se borijo proti vam. Toda ne napadajte krivično. Allah namreč ne ljubi prestopnikov.”(Bakara, 190) ” borite se z njimi, dokler upor (zatiranje in krutost) ne izgine in religija in poslušnost sta rezervirana samo za Allaha. Če se odrečejo neveri in prestopku, potem vedite, da ni sovraštva, razen prestopnikov.”(Bakara, 193) ne smemo pozabiti, da ukaz za boj za “odpravo korupcije” ni le ukaz za reševanje muslimanov pred preganjanjem politeistov, ampak tudi v imenu zaščite svobode veroizpovedi in vesti, ki je človekova pravica. Če takega tveganja ni, ni vojne. Allahov Poslanec je rekel: “Ne želim se srečati s sovražnikom, ampak raje prosi Alaha za odpuščanje v tej zadevi. Če jih srečate, bodite potrpežljivi in vedite, da je raj pod sencami mečev.”pravi. Te izjave so pomemben poudarek v smislu dokazovanja, da Islam v središče postavlja mir, ne vojno.
