Čaščenje v islamu
Čaščenje (ibadet) pomeni: »ubogati, se ponižati, služiti, pokazati ponižnost, narediti nekaj božanskega«. V verskem pomenu pa pomeni: »Zavestna poslušnost, ki se izvaja z dejanjem in namenom, za katero je obljubljena nagrada in ki izraža spoštovanje in bližino Allahu«. Čaščenje Allaha je vrhunec poslušnosti in spoštovanja.
V Kur’anu je omenjeno, da so bili ljudje ustvarjeni za čaščenje Allaha (Zarijat, 51:56), in da so vsi preroki klicali ljudi k čaščenju Allaha (Bakara, 2:83).
V Kur’anu se pojem čaščenja uporablja v različnih pomenih: enoboštvo (tevhid) (Nisa, 4:36), poslušnost (Bakara, 2:172), molitev (Mumin, 40:60), ponižnost (Fatiha, 1:5), vera in dobra dela (Nisa, 4:172–173), slavljenje in poklon (A’raf, 7:206), ter spoznanje in priznanje Allaha (Zarijat, 51:56).
Na podlagi teh pomenov čaščenje v širšem smislu vključuje spoštovanje zapovedi in prepovedi islama ter varovanje Allahovih meja.
Da bi bilo neko dejanje čaščenje, mora imeti človek vero, iskren namen (nijet) in čistost srca (ihlas). Čaščenje mora biti opravljeno izključno zaradi Allahovega zadovoljstva in v skladu z islamskimi načeli.
Z vidika prakse se čaščenja v širšem smislu delijo na štiri kategorije:
a) Srčna čaščenja, kot so vera (iman), iskrenost (ihlas), namen (nijet), razmislek (tefekkür), spoznanje (marifet), potrpežljivost (sabr) in bogaboječnost (takva).
b) Fizična čaščenja, kot so molitev (namaz), post (oruç), omemba Allaha (zikr) in molitev (dua), dobrota do staršev, prijaznost do ljudi in ohranjanje sorodstvenih vezi (sila-i rahim).
c) Materialna čaščenja, kot so dajanje zakata, miloščine (sadaka), pomoč revnim in sorodnikom ter trošenje na Allahovi poti (infak).
d) Čaščenja, ki vključujejo tako telo kot imetje, kot sta romanje (hadž) in boj na Allahovi poti (džihad).
